SAMOZAVEST JE V MENI


Zares smo smešna družba. Če govorimo o svojem odličnem finančnem stanju nam ljudje zavidajo in se zgledujejo po nas. Če govorimo o svojih diplomah in izrednih študijskih dosežkih, nas trepljajo po rami ter občudujejo. Ko se naokrog vozimo v najnovejšem jeklenem konjičku, vrednem zajetni kupček denarja, smo čaščeni, češ ; ,,Poglej kako je uspešen, ker si to lahko privošči''.
V trenutku, ko pa bom v širšem krogu izjavila, da se imam rada in da sem si všeč, pa bodo ljudje buljili vame, kot da sem priletela iz Marsa in me označili za samovšečno, samozadostno, narcisoidno.

Ste že ugotovili kje je problem?

No, problem je v dejstvu, da je ljudem samoumevno hvaliti avtomobilski 'pleh', direktorjevo vilo, nečakinjino 'umetno' znanje, ki se naj bi skrivalo v vezani knjigi, ki se ji reče diploma, absurdno in nesprejemljivo pa je, če si izkažem naklonjenost in odobravanje.

Ampak veste kaj... k vragu predsodki in pravila. Upam si, da širni javnosti -ki se kdaj ustavi na mojem blogu- obrazložim ZAKAJ si upam biti samozavestna.

Hvala mojim dragim staršem, ki me niso nikoli zatirali, omejevali ali mi govori, da česa ne morem. Njuna spodbuda je bila ključna pri temu, da sem danes to kar sem. Izredno hvaležna sem za svoje življenje, pa čeprav ni bilo vedno z rožicami poslano. V otroštvu sem doživela nekaj težkih preizkušenj, ki bi me lahko zaznamovale, povzročile hude travne in uničile moj pogled na življenje, pa ga niso. Ker delam na sebi. Ker delam na svoji osebnosti in svojem odnosu do sebe in svojega telesa.
Zavedam se, da sem temeljni člen, da je od mene odvisno vse. Glavna igralka svojega življenja in pisateljica svoje usode sem. In čisto preveč se imam rada, da bi si dovolila, da odigram slabo igro in napišem obupno knjigo. 
Ne mislite si, da sem zadovoljna z vsakim kotičkom svojega telesa, ker nisem. Tudi sama vidim pomanjkljivosti.
Ampak bistvo je, da drobnim estetskim nepravilnostim ne dovolim, da njihov glas prevlada in me pahne v jezo in obup.
Ne mislite si niti, da sem samozavestna, ker bi me celo življenje samo trepljali in hvalili.
Hahaha, daleč od tega ! Zadnja štiri leta osnovne šole sem nosila steznik. Pa ne steznik, ki oblikuje postavo in je sedaj tako željen in moderen, pač pa trd, kovinski steznik, ki je bolel, oviral moje gibanje, hojo, mi preprečeval teči in početi enake stvari, kot so jih počeli moji vrstniki. (Na sliki, ki je sicer iz interneta, moj pa je bil identičen.)



Otroci so pač iskreni in direktni zato sem bila velikokrat žrtev kakšnih komentarjev, ki so me zapekli in zaboleli,. Počutila sem se kot vitez iz pravljice v tem obupnem oklepu.

Ko sem se ga končno znebila, sem se seveda držala kot kip svobode in takrat je nemalokrat kdo rekel ; ,,Poglej jo afno, kako se nosi! Kaj pa si misli, da je?''
Ampak steznik mi ni zravnal hrbtenice samo dobesedno, pač pa tudi v prenesenem pomenu.
Iz svoje 'zdravstvene' bitke sem se vrnila še močnejša, še bolj prepričana vase in v svoje odločitve, za katerimi sem stala z dvojno hrbtenico.
Danes imam ravno držo, katero nemalokrat kdo pohvali, pa tudi hodim vzravnano in ponosno, ker vem, da nikoli ne hodim sama.

Pri stezniku pa se ni vse končalo (no, tudi začelo se ni tam.) Imam še nekaj drugih trdovratnih bolezni (najbolj me jezi povečano delovanje ščitnice, osem alergij in astma), ampak nikdar mi ne pade na pamet, da bi dlje kot pol ure objokovala svojo usodo. Ko se stvari naberejo, se pač usedeš, pustiš bolečini prosto pot in greš naprej.
Življenje je prelepo in preveč enkratno, da bi ga pustili, da nas čaka. :) 

Mama mi vedno reče ; ,:Nisem te rodila zato, da boš z mastnimi lasmi sedela v kotu in jokala. Obleči svojo najljubšo obleko, nanesi najljubši parfum in pojdi med ljudi. Verjamem vate, saj imaš vendar mojo kri!'' :) 

In za te besede sem hvaležna. Dvajset let poslušanja tako pozitivnih stavkov mora obroditi sadove!
Čisto pričakovano je, da sem sedaj srečna, zadovoljna, da se počutim dobro v svoji koži in da ljubim življenje
Obožujem javno nastopanje, vodila sem ogromno prireditev in z veseljem bi jih še - če se kdaj ponudi priložnost.
Rada imam svoje telo! Nikoli mi ne pade na pamet, da bi bila do njega nespoštljiva. Je moj tempelj in tudi častim ga ravno tako. Nobenih stradanj, izživljanj, nespoštljivega odnosa do mojih pomanjkljivosti ne toleriram.
Nikogar ne silim, da sem mu všeč, vsake oči imajo svojega malarja. Vendar pa tudi nikomur ne dovolim, da negativen pogled na kakšno mojo 'pomanjkljivost' prenaša name. Če nisem všeč drugim- nič hudega! Važno je, da sem dobra sebi!
Na nosu imam piko. Nekoč mi je zdravnik rekel; ,,Če želite, vam dam napotnico za dermatologa, da vam to piko odstrani. Vaš obraz bo ob odstanitvi te nepravilnosti lepši.''
Vanj sem gledala kot tele v nova vrata in mu rekla; ,, Neumnost! Ta pika je del mene.''
Ogabno narcisoidno? Ne!Imam oči, pa tudi razum, zato sem zmožna sama presoditi če me bo kdaj kaj na sebi zelo motilo in seveda sama skleniti odločitev, da to popravim.

Ne maram ljudi, ki mislijo, da povečujejo svojo vrednost, če zmanjšujejo vrednost drugih.
Zakaj je treba poniževati druge? Ker ne ceniš sebe.
Rada se pošalim. Iz sebe, pa tudi iz drugih, ampak pri tem ohranim spoštljivost in primeren nivo.
Nimam prav nobene potrebe po tem, da bi kdaj s svojim zlobnim jezikom komu uničila samopodobo ali ga namensko ranila s svojimi besedami.
Veliko raje pohvalim. Brez kakršnega koli sramu povem prodajalki na blagajni, da ima lepe oči ali sošolki namenim kompliment, na račun prekrasne oblike njenih nohtov.

Samozavest je postala tako 'zaželjena' lastnost, da o njej vsi govori in jo želijo, jaz pa jo poskušam živeti.
Razmišljam s svojo glavo. Nisem kot zmešana ovca, ki sledi množici. Ne pijem alkohola, ne kadim, ne preklinjam, ne pijem kave. Ker pač ne čutim potrebe in ker nimam problema z upiranjem množici,
Ne čutim potrebe po vpadljivem in razuzdanem obnašanju in oblačenju, ker nisem lačna komplimentov in ker ne rabim zunanjega potrjevanja, da sem privlačna, da sem vredna.  

Zakaj poudarjam to dolgočasno pridnost? 
Ker sem ponosna, da nimam materiala iz preteklosti. Zato, ker nisem bila nikoli v središču divjega žura kot glavna akterka in mi nihče ne more dokazati, da sem bila kadarkoli lahka, plehka, omamljena. Ker sem samozavest gradila dolgoročno in počasi. Z literaturo, meditacijo, spoznavanjem svojega jaza. Ne s sliko, ki je v roku ene ure dobila petsto lajkov.

Kritiki (beri; nevoščljivci), so vedno spremljali kako se obnašam, iskali moje napake in sodili o stvareh, o katerih niso imeli nobenega pojma. Ampak ravno to me je vzpodbudilo, da sem postajala vedno boljša in močnejša.
Zato ponavljam- sem samozavestna! Ker imam biti za kaj ! 
Osnova pa zagotovo tiči v tem, da nikoli in nikdar nisem nikomur dovolila zatirati svoje primarne energije, misli, mnenj, vrednot.

Verjamem vase, v svoje besede, svoje odločitve in dejanja. Niso idealna, ampak me ogromno naučijo.
Verjamem v svojo zunanjost, še bolj pa v notranjost. Spoštujem svoje zdravo, gibljivo telo in prepričana sem, da bi ga moral vsak.
Odlična sem in hvaležna sem, da imam čast biti najboljša prijateljica nekomu posebnemu - SEBI ! :)

Prosim vas, ne zavijajte z očmi, ko pridete do zadnjega stavka. Pa ne zato, ker bi mene to prizadelo, ampak zato, ker vam ne bo koristilo.
Veste dragi moji... življenje je takšno, kot ga ustvarite sami!
Vaša vrednost je veliko večja, kot vam jo dozira družba. Dejstvo pa je, da vas družba sprejema takšne, kot se ji prikažete.
Zato naredite nekaj zase ! Prikažite svetu samozavest, samozaupanje in samospoštovanje!
Pot do tja ni enostavna, je pa vredna vseh naporov. Ni ga namreč lepšega občutka, kot je občutek lahkotnosti, ki ni pogojen s tono ličil, odobravanjem širnega sveta in najnovejšo obleko prestižne znamke.Občutek, ki izhaja iz naše globine in nam šepeta; ,,Izjemna oseba si!''




7 komentarjev

  1. Waw. Čudovito napisano. Nimam sploh kaj za dodat. <3

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Najlepša hvala za ta prekrasen komentar ! :)

      Izbriši
  2. Eden izmed boljših zapisov v zadnjem času! Prečudovito! In iskrenost se začuti že pri prvih parih besedah. :*

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Hvala Tina :*
      Mi ogromno pomeni :)

      Izbriši
  3. Čudovito napisano :) super, se mi zdi da znaš biti zdravo samozavestna in pohvaliti sebe, saj marsikomu to ne uspe :) želim ti še veliko uspeha z blogom in še več takšnih pozitivnih zapisov :)

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Maja, najlepša hvala ! :)
      In zelo lepo si zapisala oz.poudarila :)
      Lažna samozavest je pravzaprav lahko dosegljiva, tista 'zdrava', pa je veliko manj dostopna in pot do nje je bolj zapletena :)

      Izbriši
  4. Super zapis :)

    Se najdem v marsičem :) <3

    OdgovoriIzbriši