RAZMIŠLJAM ...

Ko sem se prvič v življenju soočila z izgubo sem se lomila.
Na drobne, nepopravljive koščke. Bolečina ob izgubah je neopisljiva.
Poskušaš se zamotiti, se pretvarjati, da je dobro, da ne boli, ampak ne uspeva.
Boli še bolj ! Bolečina je tako toga in nema, tako pekoča in neizhodna.
Od takrat se izgub bojim. Bolj kot eksotičnih kač in čudaških pajkov. Bolj kot vojn in revščine.
Bojim se misli, da nekoga zadnjič vidim, zadnjič objemam, zadnjič držim za roko.
Bojim se ljudi in njihovih neskončnih obljub.
Pravijo, da čas celi rane. Ne verjamem ! So vezi močnejše od časa, trdnejše od diamanta in dragocenejše od miljonarjevega premoženja. Pri takšnih vezeh se žalostni nikoli ne otreseš. Samo zakopaš jo. Potem na dnu srca čaka, da pride večer, takrat se priplazi in začne v tvoji notranjosti plesti pajčevine čarobnih spominov in izgorelih sanj.

Besedi ZA VEDNO in NIKOLI. Kako pojoči, lepi in prisegajoči. Pa se ju vseeno bojim. Ne maram ju...
Ker vem, da ju povozi čas, da se izgubita v neskončnosti kraja in prostora. In ostaneta samo in zgolj besedi.
Ker vem, da vodita na temno stran, kjer se žarki ugasnejo in spremenijo v temo in kaos.

Bolj kot v ''ljubim te'', verjamem v ''pazi nase'' in ''pokliči ko prideš''.
Ker je v teh besedah skrite toliko otroške nesigurnosti, strahu in čiste ljubezni.
Ker ju ne izgovarjam vedno in ne vsakemu. Niti približno ne vsakemu.

In kljub temu, da se izgub bojim in da bi se pred njimi najraje skrila v majhen, varen pristan, se z njimi soočam.
Ne zgodi se vsako leto smrt, zgodi pa se izguba. Tista, ko se končajo sporočila, klici, ko se prenehajo majhna presenečenja in nepričakovani obiski. Ko spoznaš, da je konec. Ko ostaneš samo še ti in tvoja praznina...
Pa najsi gre za prijateljstva, romance, znance,... prevečkrat se vse velike besede prelevijo v ogromen kup plevela..
Slovo je zmeraj prezgodaj!
In po vseh slovesih obsedim. Utihnem. Ujeta v tisto strašno tišino, v kateri ni nič živega, razen bolečine.
Težko je biti čustven, težko je tvegati in imeti brezpogojno rad.

Pred leti bi me bilo to sram priznati, zdaj pa me ni več.
Objokavala sem prav vsako izgubo! Tisto, za katero je bila kriva smrt, spor ali le prevelik ponos.
Prav vsaka me je za določeno obdobje paralizirala, prizadela in zaznamovala. Objokavala sem prav vsako izgubljeno osebo. Ker sem čutila, da puščam za seboj dragocen košček sebe.
Včasih sem mislila, da je sramotno jokati. Da je smešno objokavati ljudi, ki so se sami odločili, da gredo in da te pustijo samega z vsemi velikimi besedami in obljubami vred.
Danes pa ne mislim več tako.

Zavedam se, da je jok zastonj terapija. pesem žalostnih, krik obupanih.
Ne skrivam več svojih solz, ker vem, da so dragocene in imajo svoje sporočilo.
Govorijo o resničnosti in pomembnosti mojih čustev. Govorijo, da so bili odnosi resnično vredni in resnično pomembni. Da sem imela resnično in iskreno rada. Da so bili vsi moji občutki tako zelo nedolžni in čisti.
Še najbolj pa govorijo, da sem človek in da sprejemam svoja čustva...

In upam na ljudi, odnose in prijateljstva, ki pridejo in ostanejo. Ki ne odidejo ob prvem neurju in se ne končajo z brezmejno tišino.
Ki so večni kot večnost in neskončni kot vesolje.

In verjamem, tako zelo, neskončno verjamem vanje.
Kot verjamem v to, da je še vedno največji luksuz imeti nekoga, ob komer si lahko samo ti.
Nekoga, s kom sediš v najbolj zguljeni trenirki, gledaš osladno romantičen film in točiš solze.

Saj veste kako je rekla Coco... najboljše stvari v življenju so zastonj ... ;)

5 komentarjev

  1. Pri branju zapisa so se mi kr oči zarosile. V življenju sta me prizadeli dve izgubi, zaradi smrti in zaradi prevelikega ponosa. Pri obeh sem si dopovedovala čas zaceli vse rane, ampak že dolgo ne verjamm več v to. Pri ljudeh, ki mi resnično nekaj pomenijo, jih imam neskončno rada in ko gredo iz mojega življenja vzamejo delčk moje srca in ta delčk me občasno še vedno zelo boli. Kljub temu da je od smrti že 8 let, še vedno pogrešam in jočm zrd tega, se mi zdi vse tako zelo živo. Ne nisem jo pozabla in nikoli je ne bom.. pomenila mi je vse, spomini so tako zelo živi.. In kljub temu, da je od končanega odnosa več kot 1.5 leta se občasno sprašujem zakaj??? Zakaj je moglo do tega priti?
    Mogoče sm le preveč čustvena, ko nekomu dam dušo in telo.. ker ko enkrt to dam, dam za vedno.. zato bi rada ponovno verjela "za vedno" ... rada bi bila kot otrok, ki pozabi in nadaljuje življenje, ampak nisem. Bojim se izgub, ker sem bila zaradi njih močno prizadeta in kljub preteklemu času je še vedno vse tako sveže.. in zato se bojim predati v celoti in zaradi tega sem včasih prikrajšana za marsikaj lepega..

    Res lepa objava, življenjska in tako resnična..

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Hvala za deljenje izkušnje in lepe misli ! Hvala za komplimente. Z vsem napisanim se strinjam :)
      Nekatere žalosti se nikdar ne prebolijo ... :)

      Izbriši
  2. Odgovori
    1. Ah, kako pozno. Pa pravijo, da ni prepozno nikoli. Hvala Anja <3

      Izbriši