#TBT TIME, 2011 ;)



Te zanima kako se pisala, čudila, razmišljala leta 2011 ? :D Stara sem bila slabih 15 in kot da bi bilo včeraj se spomnim kako sem 10.1.2011 napisala svoj prvi, pravi blog ! Bila sem tako vesela in evforična, da še danes čutim metuljčke v trebuhu. Da se malo nasmejemo, pa z vami delim svoj prvi blogerski zapis. Brez popravkov, brez cenzure ! 

Vsak začetek je težak . Ljudje se bojimo začetkov, prinašajo novosti, razkrivajo skrito in nas silijo- soočiti se z novim.
Najprej je bila ideja, navdih. Navdih po tem, da svoja razmišljanja in dojemanja sveta delim z ljudmi. Tudi s tistimi, ki me ne poznajo ali mojega pisanja ne odobravajo . Tako sem se odločila za pisanje bloga. Pisanje, ki me bo verjetno bogatilo. Upam pa da bo bogatilo tudi ljudi, ki ga berejo. Da me bodo morda začutili, četudi samo za trenutek. In sedaj se pojavlja vprašanje , kje začeti ?
Začela bom pri sebi, za vse tiste, ki me ne poznajo in za vse tiste, ki me želijo bolje spoznati ...


Bil je jesenski dan, za nekatere čisto , zame in za mojo družino pa tako pomemben. Odločila sem se privekati na svet in začeti svoje življenje. Nihče ni vedel kakšna bom, niti kaj pričakovati. Niso vedeli kako bodo ravnali z mano, želeli so le, da bi zmogli in znali ... Vsa pričakovanja, želje in vprašanja so bila odveč ... Kajti, rodila sem se popolnoma nova, posebna in edinstvena jaz. Mama mi je dejala - Si moj otrok sonca ...In s tistim dnem sem začela pisati svojo življensko zgodbo.  Življenje je postalo velika, nenavadna knjiga, kjer smo vsi komaj čakali, da obrnemo nov list. Minevali so tedni, meseci in leta. Vedno bolj in bolj doumljiva sem bila za okolje. Imela sem nasmeh na obrazu in iz oči je sijala radost in sreča .



 Že kot otrok, sem redko jokala . Ko sem je mama z čarobnim poljubčkom ozdravila vse .. Bilo je lahko in preprosto. Občudovala sem stvari in se navduševala nad svetom. Mami in očetu je bilo ponovno dano začutiti radost in vznemirljivost novega. Naivno sem verjela v iluzije o življenju in zaupala ljudem... To so bili časi, ki se jih rada spominjam...


Zdaj pa so prišli novi časi, časi v katerih ni pravljičnosti in čarobnosti. Včasih si želim, da bi  spet verjela v pravljice, s srečnimi konci, ki nosijo s seboj toliko upanja. Vendar pa še vedno verjamem v ljubezen, v čustvo, ki me spremlja že skozi celo življenje ... Če se zdaj, pri svojih 15 letih obrnem nazaj in vprašam - Kaj je bilo najlepše ?, bi verjetno dejala, da je bilo najlepše spoznanje, da se ljubljena, da me imajo rado, ne zaradi tistega, kar imam, ampak zaradi tistega, kar sem. In ... kaj pravzaprav sem ?


Zame ni preproste razlage. Sem zelo zapleten in poseben človek. Lahko bi rekla, da sem precej drugačna od vrstnikov. Skozi življenje me je najbolj zaznamovala moja lastnost, čut za sočloveka. Tako težko gledam, da nekdo trpi in tako zelo se mu potrudim približati. Rada sem opora za šibke, in rada sem človek, ki del tujega bremena preloži nase. V prijateljstvu mi ni nič odveč ... Niso odveč ure pogovorov, pa čeprav se še predobro zavedam, kako mi čas polzi skozi prste. Ne želim si materialnih stvari, edino kar zares cenim so trenutki. Trenutki sreče, ki bogatijo. Hvaležna sem ljudem, ki me imajo radi tako kot sem. Vedno sem pripravljena na nova prijateljstva, na nova srečanja in nove ljudi. Načeloma sem zelo dobra prijateljica, vendar globoko v sebi skrivam kanček nazaupanja in strah pred izgubo... Ko si izoblikujem neko mnenje, zelo nerada popuščam. Ne morem živeti brez izbranega cilja, saj to ni zame. Vse v življenju se konča, zato nenehno hrepenim po tem, da bi vse videla in vse doživela. Obožujem dinamično življenje. Rada se zbudim, v novi dan, ko nevem kaj me čaka. Sem večni optimist, zato že navsezgodaj pomislim, da bom spet naletela na nekaj lepega in nepozabnega. Obožujem astrologijo in psihologijo. Odnosi so zame nekaj najpomembnejšega. Verjamem v nadnaravne stvari in verjamem, da je nekdo nad mano. Tisti nekdo, me čuva in mi pomaga skozi kalvarije življenja. V življenju ni naključij, vodi me usoda. Enostavno me dejstvo, da imam življenje v svojih rokah, preveč vznemirja, da bi mu verjela. Zato se raje prepuščam ... Prepuščam se toku življenja in pustim, da me nosi. Ohranjam upanje, na to, da se vrnem v varen pristan. Sledim svojim željam in ciljem. So veliki, morda preveliki za enega samega človeka ...
Želim si svetovni mir, želim si, da bi videli in slišali tudi tiste, ki so za našimi vrati in ne vemo zanje. Za tiste, ki so državi žal zgolj statistične številke in porabniki denarja. Seveda pa si želim tudi to, da bi bila srečna, varna in ljubljena. Da bi vsak svoj dan, ki ga še kako cenim, lahko preživela s tistimi, ki so moj svet.  Želim pa si tudi dogodivščin, potovanj, ob katerih pozabiš na kuliso svojega sveta, želim si nežen otroški dotik in občutek, da sem pripomogla k boljšemu svetu...

In to sem jaz , bolje - to je droben del mene. Težko me je spoznati, saj vedno znova in znova presenečam. Takšna sem. Polna sem napak in pomankljivosti, pa sem kljub temu žilava in ponosna sama nase. Če sprejemam druge, pričakujem, da tudi drugi sprejmejo mene. Ne želim se spreminjati in podrejati drugim. Upam, da nebom nikoli v življenju zatajila sama sebe, zaradi tega, da bi ugajala . Z leti pa se želim samo še izboljšati in odrasti v zdravo in odlično osebnost. Dopolniti moram še veliko pomembnih delcev sestavljanje mojega življenja, saj vem, da me čaka še veliko lepega ... :))


Ni komentarjev