KAM PELJE NAŠ ŠOLSKI SISTEM?


K pisanju me je tokrat spodbudil dogodek izpred nekaj dni. Znanka se ravno z vsemi štirimi bori, da bi prišla v tretji letnik. Ni žurerka, daleč od tega. Veliko in vestno se uči, pa je vseeno že 4x padla izpit. Enkrat je k temu botrovalo pomanjkanje koncentracije, drugič so bila vprašanja nečloveško težka, tretjič in četrtič pa se je doktor znanosti (njen profesor) kratko malo odločil, da punca tokrat ne bo naredila izpita. Ko sem to slišala, sem postala tako presneto jezna, da bi najraje poklicala medije in naredila rompompom, ampak vem, da sem kot palčica, ki se želi boriti proti obupnemu sistemu. Zato sem se raje umirila, ohladila in se odločila, da bom o tem pisala na svojem blogu.  Morda bo vsaj komu koristilo.

Res je, da je izobrazba danes pomembna, da je diploma nekaj povsem vsakdanjega, po drugi strani pa se mi zdi, da se vrednost dobrega frizerja in sposobnega avtomehanika iz leta v leto povečuje. Roko na srce... zdravniki in učitelji zdravijo in učijo, vendar ne frizirajo, ne menjajo gum, ne popravljajo pokvarjenih ur in v nedeljo zjutraj ne čakajo za pultom, da vam postrežejo tople žemljice.



Ne razumite me narobe! Spoštujem vsak poklic, vsako delo. Spoštujem učitelje, znanstvenike, veterinarje, zdravnike, spoštujem vse, ki so dolge noči preživeli za ogromnimi bukvami, se naučili vsak detajl svoje stroke in dolge mesece pisali svoja diplomska, magistrska in doktorska dela. Nenazadnje tudi sama obiskujem faks, zato spoštujem vse izobražene VENDAR povsem enako tudi vse manj izobražene. Hvala Bogu - vsak ima svoje razloge, prioritete!



Iskreno pa me moti potenciranje izobrazbe. Oprostite, ampak 3/4 stvari, ki sem se jih naučila v šoli mi ni prišlo prav, 1/2 pa sem jih dva dni po preverjanju znanja pozabila. Pravzaprav, do Kosova mi je ravno koliko je v Sloveniji iglavcev in kako se razmnožujejo žabe. Še videti jih ne morem, kaj šele, da bi se spuščala v njihove notranje procese. Ne briga me kako se vežejo elementi, za katere sem v življenju slišala enkrat (pri uri kemije) in kako se riše 101 funkcija. Raje bi se na pamet naučila kako se reče hvala, prosim in dober dan v dvajsetih jezikih. Bi mi bolj koristilo!

A veste za kaj pa me briga? Za vrednote! Za prijaznost, spoštovanje, kulturo. Prav nič mi ne koristi nadut zdravnik, ki me je po liniji najmanjšega odpora odpikal,ko sem prišla k njemu shujšana za 10 kg in mi rekel, da sem gotovo depresivna.
Ne, nisem bila depresivna. Samo moja raven ščitničnega hormona je bila porazna.
Več kot 'Bog v belem', mi koristi prijazna čistilka, ki me vsako jutro prijazno pozdravi in polepša cel dan. In to je tisto, kar šteje. Kar sestavlja življenje v krasen mozaik.


Moti me obupen sistem, ki dopušča in potencira umetno strukturo, kateri olepšano pravimo šola.
Motijo me vzgojitelji, učitelji in predavatelji, ki so prevečkrat nekorektni, nepošteni in pristranski. Prevečkrat polni frustracij in subjektivnega ocenjevanja. A mi lahko nekdo razloži kako je možno, da se profesor odloči, da ne boš naredil izpita?!?! Ker mu mogoče ni všeč tvoje ime, tvoj priimek, poreklo, ali pa si mu enostavno antipatičen. Kako je to mogoče v naši 'civilizirani', svobodni domovini. Kako?
Moti me, da v šoli ni življenjskih nalog, pa čeprav otroki v njej preživijo dolga leta svojega življenja.
Zakaj se ne učijo odnosov, kulture?

Zato dragi starši, lepo vas prosim. Ne silite svojih otrok, da delajo tisto, kar jih ne zanima. Ne silite jih, da živijo vaše sanje. Da najlepša, otroška leta svojega življenja preživijo zaprti, utesnjeni in podvrženi kulturnim vzorcem. Raje jih pripravljajte na življenje. Pokažite jim lepoto sveta, svežino narave in čarobnost bivanja.

Dijaki in študentje pa ne delujte proti sebi. Če je desetka vaša osebna želja potem seveda naredite vse, da jo dosežete. Če pa vas k temu silijo starši in družbena merila, pa poslušajte svoj notranji glas. Ne glede na to kako čuden je, je ponavadi pravi.

Za konec pa še moja prigoda,  ki priča o nestrokovnosti nekaterih ljudi, ki si mislijo, da so zaradi svojega naziva pojedli vso znanost sveta.
V petem razredu me je učiteljica angleščine vprašala kje sem stala, ko je Bog delil pamet. Takrat sem se seveda zjokana, ponotranjila strah in zasovražila angleščino...
Danes pa bi ji rekla, da sem bila pri pameti morda res bolj od zadaj... sem pa bila zato pri duhovni inteligenci v prvi vrsti.
In za takšno postavitev sem zelo hvaležna. ;)







Vsem, ki se vračate v šolske klopi želim veliko volje in znanja. Ne tistega za izpit, ampak za življenje. 

SREČNO !!! <3 

1 komentar

  1. Slayed it�� Ampak v enem se pa ne strinjam čisto s tabo. Moje mnenje je da je super če veš več, učiti se kakšne vezi so med atomi, kako je sestavljena notranjost psa, koliko merijo različne funkcije je super! S tem boš mogoče našel svojo strast, nekaj kar boš rad počel pa tudi če bo to v risanju funkcij ali računanju mase atomov. Če pa ti to ne diši pa se potrudiš samo toliko da opraviš izpit pa pozabiš. Ampak vseeno mislim da ti lahko karkoli v življenju pride prav, tudi če se ti ne zdi tako ;) Se pa popolnoma strinjam s tabo da bi nas lahko učili kaj bolj vsakdanjega, nekaj kar bomo zagotovo uporabljali vsak dan ;)

    OdgovoriIzbriši