PRIJAZNOST JE NAJBOLJŠE DARILO!


Praznični december. Gužva. Panika. In sredi nje jaz, ko tri dni nazaj iščem še zadnji del darila za prijateljico. Po mini šopingu (ki me vedno bolj utruja), se lačna kot volk odločim za
obisk restavracije. Kar samopostrežna, da se lahko čim hitreje spravim iz nakupovalnega centra, kjer komaj diham zrak okužen z nejevoljo in nestrpnostjo. 
V jedilnici moj pogled najprej pritegne moški srednjih let, simpatičen, na pogled izredno prijazen, samo malce oviran - na invalidskem vozičku. Uživa v obroku, vmes tu in tam poboža svojega psa in bere časopis.Najina pogleda se srečata. Nasmehne se. Nekaj prijetnega oddaja. Nekaj pomirjajočega in skorajda svetega. Nekakšno sprijaznjenost, nekaj kar ga loči od hiteče množice, ki divje lomasti po nakupovalnem središču in se jezno rine proti izhodu.

Najprej si pripravim solato, potem pa se postavim v vrsto za glavno jed. Izbor je tokrat res pester in težko izberem kaj mi je najbolj všeč. Sem zadnja in za mano ni nikogar. Ko pridem na vrsto še ne vem točno kaj bi. Povsem prijazno, umirjeno in po klasiki - s širokim nasmehom- se pošalim, da so danes res skuhali odlične jedi in da bi-če bi lahko- pojedla kar vse. 
Brez odziva. Kuharica me naveličano gleda in kotički ustnic se ne dvignejo niti za milimeter. 
Moja naslednja poteza je vprašanje če mi lahko priporoči nekaj res dobrega. 
Naveličano odvrne ; ''Jaz pa res ne vem kaj je vam dobro.''
''Pa nisem izbirčna, samo mleka in arašidov ne smem'', ji rečem (in pri tem skromno zmanjšam svoje standarde do minimuma). 
''Aha, pa še to...'', zamrmlja sama sebi. 
Od vse negative se mi že moti in komaj čakam, da poberem šila in kopita in se speljem od tod. 
Tik preden izustim kateri meni bi vzela,me preseneti njen glas, ki pravi ; ''A boste še danes?''

Gledam, požiram, lovim sapo in komaj verjamem. Traja nekaj sekund preden se spravim v stanje, ko sem zmožna sestaviti delčke dogodka, ki se je pravkar zgodil. Neprijaznost me vedno znova, znova in znova šokira. Verjetno ne rabim poudarjati, da negativno. Še več, ko nekdo pokaže toliko arogance postanem nesposobna za nadaljnjo komunikacijo z njim- ne vem, takšna pač sem. 
Globoko sem vdihnila, se poskusila umiriti in rekla nekaj zelo podobnega temu ; ''Glede na vaše razpoloženje, vam je verjetno popolnoma odveč, a vseeno bi vas, prosila, da pogledate tja.''
Upala sem, da je invalidni gospod še tam in da nergava gospa sledi mojemu pogledu. 
Nadaljevala sem ; ''Vidite gospoda, ki je hrom? Upam staviti, da je bolj oviran, kot vi in jaz. Pa vseeno po svetu širi vedrino, pa je vseeno njegov pogled veliko bolj prijazen. Mogoče imate res težavo, mogoče res ni vaš dan in mogoče ste v težkem obdobju, ampak to niti slučajno ne opraviči vaše arogance. Gledano iz človeškega in poslovnega vidika.''
Nekako takole sem zaključila svoj monolog, se obrnila in šla.
Čez pol ure sem jedla kebab, ki je bil mogoče za kakšen procent manj higiensko neoporečen, manj zdrav, a nič ni premagalo dobre energije, s katero mi ga je gospod postregel. 

In to je to. To je bistvo. Darilo, brez celofana in pentlje. Brez jelke nad njim. PRIJAZNOST! Solidarnost.Toplina. Nasmeh. To je tisto, kar si želim in po čem hrepenim. 
Zame je neprijaznost, aroganca in nesramnost psihično nasilje. Četudi ne prihaja od partnerja in četudi mu nismo podvrženi vsak dan. 
KOT STRANKA, PACIENTKA ALI KORISTNICA KATEREKOLI DRUGE STORITVE KATERO PLAČAM,ZAHTEVAM PRIJAZNOST, KOREKTEN ODNOS IN OBNAŠANJE NA OSNOVNEM ČLOVEŠKEM NIVOJU. 
Na srce vam polagam, da začnete to počasi zahtevati tudi bi. Ne mislim več dajati zelene luči tako nestrokovnemu obnašanju. In ni prvič, da sem zavrnila storitev, ker sem se kratko malo počutila kot potepuški pes, ki čaka na kosti. Oprostite primerjavi, a boljše resnično ne najdem.
Ni samo kvalificiranost tista, ki bi morala biti merilo.Ni!
Včasih lahko nekdo pozna vsa dejstva, a ga stokrat premaga kdo, ki pozna osnovni bonton. Oprostim, če mi šofer ne zna povedati kje je moja izstopna postaja, oprostim, da kuharica ne ve kateri meni je brez mleka, oprostim, da se prodajalka zmoti in mi računa preveč, a NIKAKOR ne oprostim, da me pri tem obravnava tako, da sem po storitvi slabše volje in z manj energije kot sem  bila pred njo.

Toliko knjig je bilo napisanih o prijaznosti, tako opevana in želena  je, pa je še vedno tako zelo, zelo manjka.

PROSIM, BODITE PRIJAZNI. NIČ NE STANE, A K SVETU DOPRINESE OGROMNO!! 





1 komentar