NI MI ŽAL ...

Ena od mojih punc me je navdihnila za zapis.... Vprašala me je, za katero stvar, ki sem jo ali je nisem naredila, mi je žal.
Identično vprašanje pred tremi leti, bi imelo popolnoma drugačen odgovor.
Jaz leta 2014 in jaz leta 2017 nisem več ista oseba...
Pred nekaj več kot dvema letoma sem se preselila v Ljubljano.
Osebna tragedija! Kar naenkrat sem se znašla v mestu, sama, nebogljena, na faksu, ki me je rekordno hitro nehal zanimati, z velikim domotožjem in lukno v srcu.
Ko se spomnim tega obdobja, se samo nasmehnem in upam, da ne bom nikoli več toliko prejokala.
Bila sem tako blizu, a tako daleč od vsega za kar sem do takrat živela. 100 km od mene je ostal ves moj svet.
Bilo je grozno, a nekje globoko v sebi sem vedela, zakaj sem na tem mestu in kaj želim doseči.
Pa sem vseeno komaj čakala, da me kdo vprašal po počutju, da sem lahko nanj prelila vso bolečo nesnago, ki je pletla pajčevine po moji duši. Do leta 2014 sem tisočkrat rekla, da mi je žal. Za to in ono.
A ko se danes, nova jaz, obrnem in vprašam kaj je vredno in smiselno obžalovati, se s svetlobno hitrostjo zavem, da ničesar.

LJUDI NE OBŽALUJEM ! Z razlogom so bili, ostali ali odšli.
Eni so dali krasen vzgled, drugi izkušnjo, tretji pa so mi pokazali kaj nikoli ne želim postati.
In če se je Ljubljana še do nedavnega zdela velik razlog mojega obžalovanja, se mi zdaj niti ta ne zdi več.
Mnogi mi modrujejo, da sem zapravljala svoj čas, energijo in življenje na mestu, ki me sploh ni veselilo, a sama vem, da je vse troje moje. Še bolj pa vem, da mi je Ljubljana prav toliko kot mi je vzela, tudi dala.
Srečala sem nekaj izjemnih ljudi. Iz različnih kovov, z različnimi interesi,a skupno točko- zelo jih imam rada.
Naučila sem se delati. Tako zares. Ko sem morala zgodaj vstati in iti v službo, ostajati tudi po delovnem času, odgovarjati za vsako nepravilnost s svojim lastnim denarjem in se mučiti za minimalno urno postavko. To je dragocena izkušnja, ki je v mojih očeh za vedno dvignila vrednost denarja in vrednost delavcev.
Vedno sem bila družaben človek, a usoda je hotela, da v Ljubljani živim eno leto sama. Ogromno časa sem bila sama s seboj. Naučila sem se shajati s sabo. Še več- se upoštevati, ceniti in delati v svoje najvišje dobro.
Spoznala sem, da samota in osamljenost nista eno in isto.Nikoli nisem imela več navdihujočih idej, kot ravno v tem času. Ljubljana me je ločila od mnogo ljudi. A nič ne de.
Če so prijateljstva in odnosi tako krhki, da jih lahko zlomi že vzgib časa, potem jih lahko zlomi vse.
Potrebovala sem veliko nesprespanih noči, solz in dela na sebi, da sem to dojela.
Včasih sem se zdela sama sebi frajerska, ko sem rekla ; ''Preklet naj bo dan, ko sem .... (to in ono) ''
Danes tega več ne govorim.
Ne preklinjam več življenja.Radostna sem ob vseh njegovih nagradah in ponižna ob vseh njegovih kaznih.Hvaležna sem za vse dragocene izkušnje, tudi za tiste, ki so bolele tako močno, da so jemale dih. Hvaležna sem za vse ljudi, tudi za tiste, ki so znali lomiti srce.
In moj odgovor je ; za nič NI MI ŽAL.
Zdaj vem, bolj kot kadarkoli prej... Življenje ni samo udobna cona, včasih je tudi kamnita pot izven nje, a dolgoročno vedno vodi naprej, navzgor, proti soncu .... 


Z ljubeznijo, Becky 

Ni komentarjev