ZAKAJ?

Ko sem prišla živeti iz vasi v mesto, sem doživela hladen tuš. Popolnoma drugačno okolje, mentaliteta in ljudje.
Jasno, kot da bi bilo včeraj, se spominjam nekega zimskega večera, ko sem se peljala s trolo. Osmico. Nabito polna je bila in vroča, da si komaj dihal.
Vstopila je ženska, otovorjena z vrečkami in z dvema majhnima otrokoma.
Ko je prišla do mojega sedišča, sem nemudoma vstala in rekla : "Izvolite, da boste sedli", stavek sem pospremila s širokim in nadvse prijaznim nasmehom, ki je izginil, ko je odprla usta ona.
Prezirljivo, posmehljivo in pretirano glasno je rekla:  "Ali si neumna? Ne vidiš, da smo trije? Kako pa naj sedimo? Na trepalnicah?!" 


Izstopila sem predčasno- takoj, na naslednji postaji.
Še danes se spomnim cmoka v grlu in vročih solz, ki so tekle v potokih. 


 Pred lastnimi očmi se mi je nekega hladnega, januarskega večera zrušil moj sanjski svet. Prijazen in lep. Svet, kjer sem še lahko verjela v dobro v ljudeh.
Ne vem zakaj, a v tistem trenutku se nisem mogla spomniti, kdaj me je nazadnje nekaj tako močno prizadelo.
Danes, tri leta starejša in za kakšen procent modrejša, se z nasmehom spominjam tega dogodka.
Bil je iztočnica pri gradnji odpornosti. 
Ne tiste, ki jo dobiš s C vitaminom, ampak tiste druge, ki pride z leti, izkušnjami in ljudmi. Še vedno sem občutljiva in še vedno je ogromno stvari, ki me ganejo.
A na srečo, se seznam tistih, ki me prizadanejo zmanjšuje.
V treh letih od tega dogodka sem veliko in intenzivno delala na sebi. V mojem življenju se je spremenilo ogromno. Nikoli nisem izgubila toliko ljudi, kot ravno v tem obdobju.
Pomembnih in meni dragih.
Oseb, za katere bi še pet let nazaj dala roko, nogo ali pa glavo v ogenj.
In v teh treh letih sem se neštetokrat vprašala: "ZAKAJ?", "Zakaj nas
prizadanejo tisti, katere imamo neskončno radi?" Odgovora nisem našla. A ga še vedno iščem.
Verjamem, da sem kdaj koga ranila. Da sem kdaj udarila tja, kjer je najbolj bolelo. A nikoli načrtovano. 

Trudim se. Res se trudim, da ne prizadanem ljudi, ki jih imam rada. Da nikoli nikogar ne oropam sanj in upanja. Da sem previdna z besedami, še previdnejša z dejanji. In na to sem ponosna. 

Pred nekaj dnevi, sem srečala punco, ki je nekoč sestavljala krog 'mojih' ljudi. Najina pot se je končala precej drugače, kot bi si kadarkoli mislila. V takšnih trenutkih ne vem najbolje kaj bi sama s sabo.Še preden bi utegnila razmisliti, sva si gledali iz oči v oči. Njeno nelagodje je bilo očitno, moje pa... No pri meni ga ni bilo.
Ne čutim krivde, takrat, ko je ni. Medtem, ko se je ona trudila z umirjanjem svojega notranjega demona sramu, sem bila sama popolnoma mirna. In to, dragi moji, to je veličasten občutek.
Tako kot je veličasten trenutek, ko spoznaš, da te niso pokvarili niti slabi časi, niti slabi ljudje.
In greš... Nenavadno miren in sproščen v novi dan. V svet. V življenje.  


Ni komentarjev