TO NISEM JAZ, TO JE MOJA ŠČITNICA

Odprem oči in začutim sijaj močne dnevne svetlobe. Še napol v snu pogledam na uro. 9.42.
Utripajoča rdeča svetloba me vrže pokonci. Včeraj sem zaspala zgodaj. 22.10 sem izklopila vse kar bi me lahko oviralo in se podala v svoj sanjski svet. Kako sem lahko spala tako dolgo???
Čutim divje utripanje srca. Zdi se mi, da imam v srcu kamnolom, ki ga nekdo minira. Vstanem... za vsak slučaj z desno nogo. Prilezem do kopalnice in se zagledam. Polna upanja pogledam svoje maže in žavbe, z mislijo, da me morajo rešiti trenutnega stanja. Obožujem črno, ko se znajde na podočnjakih pa bi jo najraje ukinila. Globoko zazeham. Budna sem 10 min, a že čutim mučno utrujenost, ki preplavlja vsako celico mojega telesa. Odmislim vse kreme in ostalo lepotno kramo in se vrnem nazaj v toplo posteljo. Ne da se mi. Niti mazat, niti živet.
Iz nočne omarice vzamem tablete in pojem dve. To počnem vsako jutro, že šest let, z največjim možnim odporom.

GREMO NA ZAČETEK... KDAJ SE JE SPLOH ZAČELO?

Čez pomlad, v obdobju od marca do maja, sem se zredila za 8 kilogramov, kljub dejstvu, da je bil moj življenjski slog popolnoma enak običajnemu. Takrat sem imela najvišjo telesno težo do sedaj. Polnih 62 kg. Ko sem se nekje do sredine junije že nekako navadila na moja polna lička in baročne obline, pa je sledil ponoven šok. Ob (zame značilni) obilni prehrani in veliko sladoledih, sem v samo enem poletju izgubila rekordnih 15 !!! kg. Septembra sem šla v šolo popolnoma neprepoznavna in koščena.
Tehtala sem slabih 47 kg. Svoj nenamerni shujševalni ''uspeh'' sem prepisovala aktivnemu rolanju, ki se ga poslužujem vsako poletje. Moj novi videz je očitno vzbujal skrb, zato me je razrednik poklical na pogovor in mi ponudil pomoč. Bil je prepričan, da sem v kremljih anoreksije. Zaradi njegove skrbnosti sem bila ganjena, a hkrati razočarana. Jedla sem veliko in pogosto. Doma in v javnosti. Misel, da me imajo za anoreksično, me je bolela. Že takrat sem se imela za zelo razumno in zdravo samozavestno. Ne bi jedla in kasneje bruhala, res ne!
Še bolj me je bolelo, ko mi je čez nekaj tednov enako vprašanje postavila mama.
''Zakaj bruhaš? Pogovoriva se... razumela te bom.'' Prisegala sem na vse in še več, da ne bruham, da nisem anoreksična in da je ta fit (beri: shirana) postava rezultat pridnega rolanja.
Dnevni aktivnosti sem pripisovala tudi večerno utrujenost, ki je bila več kot samo moteča. Moja koncentracija je bila enaka nič. Nisem se mogla učiti in si zapomniti novih podatkov. Pozabljala sem z rekordno hitrostjo. V moji glavi je vladala (pre)velika zmešnjava. Najprej sem mislila, da gre za jesensko utrujenost, a znaki, da je z menoj nekaj resnično narobe so se kar stopnjevali. Pri meni so se pojavljali abnormalno bitje srca, sprememba menstrualnega cikla, mrzlica in kasneje občutek, da bom zgorela, zbujanje celo noč, tanjšanje in izpadanje las, zabuhlost, zastajanje vode v telesu, suha koža in se stopnjevali dva meseca.
Moja pozitiva je šla rakom žvižgat, nasmehi pa so bili rezervirani samo še za slike. 


Ko sem mami končno zaupala svoja doživljanja, sem bila k zdravniku sprejeta v rekordnem času. Moje nihanje teže je bilo uganka in potencialne diagnoze so se kar vrstile. Od bizarnih bolezni, za katere še nikoli nisem slišala, do skrb vzbujajočih predvidevanj, ki so mi jemale dih že samo ob njihovi omembi.

Čez tri dni so prišli rezultati krvnih preiskav.

''Bolna si na ščitnici. Dobila boš tablete in jih pridno jemala vsak dan.''
''Kako dolgo?''
''Ammm, do konca življenja?!?''
''No, pa bom'', sem si rekla. Vedela sem, da sta na ščitnici bolni tudi sestra in mama in se spomnila, da kljub temu počneta običajne stvari. Takrat še nisem vedela v kakšen boj se spuščam. In ni me ganilo. Šlo je le za šop doktorjevih besed, ki so se slučajno znašle v mojem slišnem polju. Nisem dopustila, da bi kvarile mojo brezskrbno mladost...

A dejstvo je, se je moje življenje korenito spremenilo. Vsakemu, ki me je spraševal o kilogramih sem oznanila, da to nisem jaz, ampak moja ščitnica in nonšalantno odpeketala stran. Moja živčnost in očitna razdraženost sta bili neverjetni. Nisem bila niti polnoletna, a sem se počutila kot največja živčna razvalina na tem svetu. Opazila sem, da name vpliva vreme. Ob sončnih dneh sem se počutila relativno dobro, ko pa je padal dež iz neba, so tudi iz mojih oči padale težke solze. Ogromno sem jokala. Ponavadi popolnoma brez razloga. Zaradi tega spoznanja sem jokala še bolj.
Hormoni so zavladali mojemu telesu. Majhna žleza v obliki metuljča me je imela v popolni oblasti.. in me ima še danes.... in me bo verjetno vedno imela.

Ni mi všeč, da sem vsak mesec pri zdravniku. Ne maram vonja, ki ga oddajajo zdravstvene ustanove, a sem vseeno hvaležna, ker se zavedam koliko ljudi je tam vsak dan.
Ni mi všeč, da v laboratorijih puščam velike količine krvi, a sem vseeno hvaležna, ker mi preiskave omogočajo kar se da normalno življenje.
Ni mi všeč, da moram pogosto na ultrazvok ščitnice, a sem vseeno hvaležna vsakič, ko mi rečejo, da se zatrdlina ni povečala, a jo bodo še naprej aktivno spremljali.
Ni mi všeč, da sem tako mlada in vezana na tablete, a sem vseeno hvaležna, ker imam bolezen, ki se jo lahko spremlja in preprečuje, da bi se razvila še bolj.
Zdaj, nekaj let starejša in modrejša si priznam, da sem bolna. Ne zatiskam si več oči. Svoj življenjski slog prilagajam svoji učiteljici.Zdravniki pravijo, da te takšna bolezen ne bo pokopala, a pridejo dnevi, ko se mi zdi, da zaradi nje umiram na obroke.
A zdaj, nekaj let starejša in modrejša se zavedam tudi, da bolezen ni prišla brez razloga. Tukaj je, da me nekaj nauči. Pokazala mi je že ogromno... od tega, da ni prav nič samoumevno, pa do tega, da je treba življenje jemati lahkotno, da se ne smeš gnati preveč, da nikoli ni tako hudo, da ne bi moglo biti še huje.

Predvsem pa mi je pokazala, da je življenje lepo in vredno. <3


1 komentar

  1. Znan scenarij :D Jaz sem dve leti nazaj zaradi slabega počutja bila pri zdravnici in so ugotovili, da imam latentno hipotirozo. Ker so moje TSH vrednosti na meji, so se potem še odločali ali mi sploh dajo Euthyrox ali ne, pa sem potem le dobila najnižjo dozo. Noja, kakorkoli že, delovanje ščitnice je grozno pomembno. Jaz takrat nisem bila za nikamor. Hoja po 10 stopnicah je bila izlet na Triglav, grozno izpadanje las, utrujenost, slaba koncentracija itd. :D Mi pa ni všeč ideja, da moram vsak dan čim odprem oči vzeti tableto.

    OdgovoriIzbriši